SONČNI ŽARKI


SONČNI ŽARKI

Ko je hodila po že narejeni poti, na majhen debel hribček, se je za trenutek ozrla nazaj in globoko vdihnila. Nasmeh se ji je prikradel na obraz, ko je ponovno ugotovila, da za njo hodijo njene tri najljubše osebe. Le oni in nekaj šumov iz daljave, par ptic na drevesih, ki si imajo sigurno veliko za prečivkat in tisti rahel vetrič, ki ji mrši lase. Stopa naprej, 1 2 3 vdih noter, 1 2 3 4 5 vdih ven. Za trenutek ostane brez sape, se ustavi na vrhu, da roke na boke in nastavi obraz soncu. Vedno se ji je sonce zdelo drugačne barve, kot izgleda. Po njeno sonce ni rumeno. Kot, da je malce rdeče, pa malce oranžno. Pomisli koliko toplote premore in kako ko se prikaže, vsi zlezemo iz svojih domačih lukenj in se mu nastavljamo. Med velikimi krtinami na tleh, skupaj iščejo prostor, kamor se bodo lahko usedli, med cvetlice, ki rinejo ven iz mehke zemlje. Ona najde majhen košček trave, odloži jakno in se usede. Tako zelo vroče postane, da si skoraj sleče še jopico. Hvala sonce, za ta občutek.

Ostali prisedejo in nastane eden tistih trenutkov, ko so preprosto tiho. Tiho in poskušajo slišati tišino. Brez razloga, pa ne zato, ker si ne bi imeli veliko za povedat. Glede na situacijo, ki je trenutno objela svet, se trudi v vsaki malenkosti najti razlog za hvaležnost. Za smeh. Za občutek miru. In to je tisto, kar bo svet pognalo naprej. Ozre se na desno in najprej pogleda najmlajšo od treh. Spomni se občutka, ko jo je prvič zagledala. Tako majcena je bila, da se je ni upala niti dotaknit, da je slučajno ne bi ranila. Takrat si je obljubila, da ji bo vedno v oporo. Da bo vedno tista oseba, na katero se bo lahko naslonila. Opazuje, kako ji sonce žari v obraz, tej mali smešni štirinajstletnici, ki je postala tako zelo lepa. Gleda jo in začuti tako toplino v prsih, ki se ji preseli po celem telesu. Pogled ji potuje naprej, na najzrelejšo žensko v družini. Zrela po letih, obraz pa še vedno kot mladenka. Njena koža zdrava in sveža, kot, da ji življenje ni metalo polen pod noge. Ampak ne, zanjo to nikoli niso bila polena, ampak le ovire, ki jih je s svojo neverjetno močjo preskočila in nadaljevala na poti do svojih ciljev. Sreča. To se je naučila od nje. Da je sreča odločitev, ki izhaja iz nas samih, ne od tega koliko in kaj nam nudi življenje. Dvajset centimetrov še bolj v desno pa on, glava družine in naš potrpežljivček. Najstarejši, z jeklenimi živci. S tremi ženskami pač ni lahko živet. Ampak on vedno pravi, da mu je lepo in bo zato lahko prej šel v pokoj. Oseba, ki v vsem najde razlog za smeh, zabavo in brez kakršnegakoli nerganja stopa po svetu. Spet začuti hvaležnost in po telesu se ji prepleta na stotine občutkov, ki jih sploh ne zna opisat. Za njih tri, za to kar ji vsak dan dajejo in za tisto, kar ji še bodo. Da ima nekaj, na kar se bo lahko vedno zanesla. Sto dvajset odstotno podporo.

Velikokrat nam postanejo stvari samoumevne. Ko nekaj imamo že toliko časa, da se sprehajamo čez življenje in se spozabimo. Zato je to ena izmed najmočnejših pozitivnih točk, ki jih najde v trenutnem obdobju. Da se znamo ustavit in dejansko pogledat okoli. Da si dovolimo začutit solze, ko v nas stopajo močni občutki, ki jih že dolgo nismo začutili. Da smo hvaležni za vsak trenutek smeha, ki se prikrade. Da se spet zavedamo, kako lepo nam je. In najpomembneje… da tega ne pozabimo, ko bomo nazaj skočili v svoje rutine.

 

” ENJOY THE LITTLE THINGS, FOR ONE DAY YOU MAY LOOK BACK AND REALIZE THEY WERE THE BIG THINGS.” (Rober Brault) 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja